Koma by Tadej Golob (Goga)

Taras se po hudi nesreči na Polhograjski Grmadi prebudi iz kome. Ne le da ga čaka dolgotrajen spopad z zahtevno fizično rehabilitacijo, v njegovem spominu zija obsežna spominska vrzel. 

Ob branju Kome sem se počutila kot v nekakšni "bralni komi". Tadej Golob očitno opisuje svojo kalvarijo z okrevanjem po nesreči, ki jo je doživel in ko bralec že pričakuje, da se bosta morda zločin, ali pa vsaj korupcija zgodila nekje v zdravstvu (ah, ne, to je bilo že v Jezeru), se med Tarasovimi terapijami vrtimo v krogu politike, novinarstva, sovraštva do drugače mislečih, čudnem odnosu med Alenko in Tino...

Vse lepo in prav, a celoten zapis je razvlečen do konca, ja, prav dolgčas mi je bilo in žal knjige ne morem pohvaliti.

Že tako ali tako mi lik Birse ni blizu, vrti se le okoli športa, kvantitativnih dosežkov in godrnjanja ter neverjetne privlačnosti za mlade sodelavke kot je Tina (seveda, če je na videz vsaj malo podoben Cavazzi, kar pa mu po opisu iz knjige ni), v Komi pa izpade še bolj zoprn kot sicer. Edina svetla in simpatična točka je Brajc, človek s svojimi napakami in omejitvami kot jih imamo vsi.

Knjigo sem prebrala do konca le iz spoštovanja do osebe, ki mi jo je podarila za božič. Odslej se bom Golobovim knjigam na daleč izognila.

2/5